Jana Dular Wang'ombe

MAMA, ŽENA, HUMANITARKA, PRAVNICA, AVTORICA IN USTANOVITELJICA DRUŠTVA ELA, ELA ORG. MALAWI IN ELA ORG. KENYA

Jana že 15 let živi in pomaga v štirih afriških državah. Vodi trajnostne projekte, ki pomagajo otrokom, mladini ter ženskam v najrevnejših vaseh Ugande, Tanzanije, Kenije in Malavija. Njen največji 14-let trajajoči projekt spreminja življenja in nadgrajuje izobraževanje tisočih malavijskih otrok in mladine. Svojo pomoč je razširila tudi v Kenijo, z najnovejšim Elinim projektom (glej zavihek Kenija).

Preberite Janino celotno zgodbo, ki je spremenila njeno življenje tako veličastno, tako čarobno in na tako fantastičen način, da tega ni mogoče zajeti v parih stavkih.
Naročite Janino knjigo THE WARM HEART OF AFRICA na ela.africa2011@gmail.com in podprite projekte ELA.

Dokumenti za prijavo prostovoljcev v ELA Kenija (slovenska verzija)

Kratek opis dela prostovoljcev

Prijavnica za prostovoljno delo v ELI Kenija

Prostovoljno delo v ELINEM centru- INFO za prostovoljce

Seznam stvari za ELINE prostovoljce

Zgodbe Elinih prostovoljcev

Do danes je ELA Malawi gostila več kot 50 prostovoljcev, v 2024 pa je ELA Kenya gostila 22 prostovoljcev, ki so nam zelo pomagali.

Tudi v 2025 ste vsi srčno vabljeni, da se nam pridružite.

!!!NOVOST!!! Dragi študentje, v ELI Kenya lahko opravljate obvezno praktično delo in obenem raziskujete to krasno deželo srčnih ljudi.

Spodaj si preberite zgodbe prostovoljcev v ELI Kenya v letu 2024.

Afrika bije drugače. Njen utrip mi je v tem poletju postal ljubo domač.

Čas tu teče v svoji frekvenci. Dnevi so daljši, polnejši in prisotnejši. There’s no hurrying in Africa in pole pole (počasi) sta bila stavka, ki sta me zaznamovala celotno obdobje bivanja na tej krasni celini. To mi je bil krasen opomnik, da vse in vsak raste ob svojem času.

Ponudila mi je drugačnost v svoji preprostosti/skromnosti. Najbrž gre za skupek vseh izkušenj – vsakodnevno umivanje z lončkom; ščetkanje zob s pogledom na palmine in bananove liste; kuhanje na ognju, z najdražjo Violet; neskončno veselja vsakič, ko sem v šolo šla po ljube otročke; vožnja z boda boda(motor) po čudovito rdeči kenijski zemlji; barvanje učilnice; pogovori ob ognju …

Na območju, kjer sem bivala, je precej ljudi živelo v materialnem primanjkljaju. To mi je kar nekajkrat povzročilo zastanek diha. Kljub takšni situaciji, oči teh otrok govorijo drugače. So polne iskrivosti in upanja, četudi ti ga morda sprva ne pokažejo. Ogromno so me naučili, verjetno veliko več, kot je meni uspelo naučiti njih.

Moj najljubši spomin so trenutki, ko smo bili skupaj drug ob drugem. Različen jezik in kultura sta bila takrat povsem irelevantna. Edino, kar je imelo vrednost, je bila prisotnost nas samih v dotičnem trenutku. To je bilo dovolj, več kot dovolj. Drug drugemu smo bili vse, kar smo takrat imeli. Menim, da se ravno v tem, skriva največja lepota življenja.

Človeška srca so takšna, da lahko v svojem obstoju udomačijo več bitij in več krajev.

Tako je moje srce, ob prisotnosti toliko ljubezni, še malce razširilo svoja obzorja, našlo nov kotiček svojega doma, kjer utripa s frekvenco Afrike. Asante sana, ljuba Kenija.

EVA CEMIČ

Fizioterapevtka, študentka zakonske in družinske terapije in prostovoljka v Ela Kenya v 2024

Ko se je pokazala priložnost za prostovoljstvo v ELI Kenija, z odločitvijo, da grem, nisem odlašala, saj sem vedela, da je to kraj, kjer moram biti in sem se zato tja odpravila z odprtim srcem. Že višja nadmorska višina, prijetna klima, zelena barva v vsem svojem življenju, zvok živali in hkrati počasnejši vsakdan domačinov, so se začeli priklapljati tudi na moje srce. Otroci, ki so vsakodnevno prihajali v ELIN center, so vame vedno naselili svoje veselje.

Vsakodnevno sem prek njih spoznavala kako se učijo v šoli, kakšno je okolje, v katerem rastejo, kakšen je njihov vsakdan in kaj lahko jaz prinesem v delček le-tega v času mojega bivanja v ELI. Najlepše je bilo opazovati, ko smo prek glasbene in likovne delavnice obujali njihovo kreativnost in izražanje sebe. Za to v šoli ni veliko prostora in hvaležna sem za priložnost, da smo jim ga mi lahko dali.

Energijo za delo sem črpala v mirnem okolišu, zavitem v nasade čaja, v počasnem in čuječem pranju perila, umivanju z lončkom, v kuhanju githerija, svežih sadnih malicah, v igri z otroki in v pogovorih s sodelavci v ELI, v mimoidočih in pri sosedih, v njihovih zgodbah. Ne, ni bilo (vedno) lahko, saj je svet v tej majhni vasici tako zelo drugačen od mojega. Tudi dejstvo, da je ELA v Keniji na začetku svoje poti je predstavljalo svojevrstne izzive, predvsem v komunikaciji in organizaciji dela, a hkrati priložnost, da sem v ELI lahko nabirala in ponudila veliko novih izkušenj in pustila delček sebe.Naj zaključim s tem, da sem veliko časa razmišljala o tem, kaj lahko jaz prinesem v ELO kaj lahko dam otrokom, pa sem zopet spoznala, da gre proces v obe smeri. Otroci, učiteljice, kuharica in ostali domačini so bili tudi moji učitelji.

Jezik je kmalu postal le obstransko orodje sporazumevanja, saj smo se veliko lepšecin bolj celostno povezali prek igre, očesnega stika, glasbe, tišine, objemov, plesa. Takšna stičišča so bila eni izmed meni ljubših trenutkov, srečevanj sredi afriške celine. Najbrž zato, ker so opomnila, da smo vsi del ene ogromne skupnosti. Ker so segala najgloblje v srce, v srčiko pomena ‘biti človek’.”

KLARA SIMČIČ

Študentka glasbene terapije in prostovoljka v ELA Kenya v juliju 2024

Konec januarja me je misel na še en običajen poletni dopust, lenobno morje, ali samotno potovanje v neznane kraje, navdala s tesnobo. V tistih dneh sem na facebooku zelo po naključju izvedela, da Jana vabi prostovoljce v kenijsko Elo. Telo je takoj vedelo, da sem poklicana tudi jaz – razum pa je bilo treba še malo omehčati.

Pot do Ele je potekala po pričakovanjih. Ni me posebej presenetilo, še manj šokiralo, to, kar sem videla na cesti in po poti. Marsikaj od tega sem že doživela. Gneča in kaos na Nairobijskih cestah (no, smog me je vendarle dobil neprivajeno!), kričanje vsevprek na avtobusni postaji, ko imaš občutek, da živ dan ne boš prišel na cilj, prijazen voznik v avtobusu, ki je komajda še vozen, števec pa že zdavnaj ne kaže več hitrosti, saj niti kazalca ni več na svojem delovnem mestu … Vse to gledamo v dokumentarcih in poročilih, kjer se, kot izgleda, še posebej potrudijo, da ne bi iz Afrike pokazali kakšne lepe, bogate podobe, pač pa le revščino, kaos in lakoto. Le zakaj!

A na poti so mi srce ogrele grbaste krave, pa pisano sadje, da sem kot neučakan otrok šoferja prosila, naj ustavi, da kupimo banane. Pa nasmejani ljudje, ki niso skrivali presenečenja, da vidijo dve belki. Odkrito, brez sramu gledajo vate in ne izza zavese skozi okno v dnevni sobi, kot smo navajeni pri nas. Pa ogromno zelenja in riževa polja. Pa sadike dreves in grmovnic, ki se prodajajo ob cesti. Kot da je človek prišel v deželo obilja. Potem pa center Ela, ki je zares čudovit kampus oranžnih hišk sredi sveže narave. Spomnim se lepega in prijetnega občutka, ko sem stopila na dvorišče. Tako dobro sem se počutila, tako prav.

Ela je center z dekliškim imenom. Živi sredi čudovite zelene rodovitne pokrajine, ki daje čaj, banane, avokado, kavo. Ob njej teče živahen potok, ki ji pravijo reka.

Obiskujejo jo otroci, ki dajejo nasmehe, navdušenje, veselje, hvaležnost in ki znajo biti tudi na trenutke nespoštljivi, kot je prav na poti odraščanja v človeka. Predvsem so otroci, ki jim zaigra srce ob pohvali, ki se jim zasvetijo oči ob plastelinu, ki se gnetejo pred televizijo z risankami in ki te objamejo, ko se te privadijo, in bi te najraje odpeljali k sebi domov. Veliko otrok se piše Mwende, kar v lokalnem jeziku pomeni ‘ljubljen’. Kako imeniten priimek! Center Ela je ljubeč in sprejemajoč, ljubljene in sprejete se počutijo tudi otroci, ki vsak dan prihajajo nabijat žogo ali izdelat še eno umetnino iz papirja. Ali do onemoglosti skakat gumitvist. Tako smo se počutili tudi prostovoljci, tako sem se počutila tudi jaz, sprejeto in ljubljeno. Da sem tam, kjer moram v tistem trenutku biti. Center za izobraževanje, pismenost in umetnost je predvsem tudi središče srca, ljubezni in topline. Tako je bil moj avgust, čeprav v nogavicah in velurju, v deževnem in hladnem vremenu, eden najtoplejših mesecev v zadnjem času. Še bi se vračala tja.

Srečno in nasvidenje, Ela Mwende!

MAGDA LOJK

UNI.DIPL.DRAM, SLOV. IN SOC.KULT. IN PROSTOVOLJKA V ELA KENYA V AVGUSTU 2024

Kje se je začela moja povezava z ELA Africa organizacijo?

Mislim, da bi lahko postavila kot mejnik leto 2016, ko sem prvič objela Jano na lokaciji njenega dolgoletnega ELA centra v Malawiju. Tisti trenutek je prinesel občutek, da to, kar Jana počne, presega moje takratno umsko razumevanje.

Vendar pa je bilo v objemu najinih src čutenje, da je to, kar počne, globoko pomembno za ta čas. Težko je opisati nekaj, kar prinaša novo dojemanje izobraževanja, pristnosti in opolnomočenja otrok, ki so komaj dobro vstopile v človeško izkušnjo. Še posebej me je ganilo njeno dojemanje otrok s posebnimi potrebami.

Jana je dokaz, kaj lahko dosežeš, ko slediš svojemu srcu in notranji resnici.

Izkušnja v ELA Malawi je bila zame, takrat še kot študentka, najmočnejša do tedaj. Hitro sem ugotovila, da nisem prišla ”učiti afriških otrok,” ampak so oni učili mene. Stereotipi o Afriki so se rušili drug za drugim, Malawi pa je odpiral moje Srce in dojemanje sveta. Kmalu sem tu dojela, da ne morem dajati Ljubezni, če si najprej ne dovolim prejemati in Biti čista Ljubezen. Po povratku sem potrebovala kar nekaj časa, da sem integrirala to izkušnjo, ki je postala ključna za veliko kasnejših dogodkov v mojem življenju.

Po Malawiju je sledil osemletni premor od Afrike, vendar sem ves čas vedela, da se bom vrnila, ko bom pripravljena na novo izkušnjo. Jana in njeni projekti so me spremljali, njene delitve o napredku v Malawiju in kasneje o viziji ELA v Keniji pa sta v meni prebujali ta živ afriški ritem. Vse v meni je vsakič znova oživelo, ko je delila, kaj se dogaja tam.

Letos, ko sem se odločila za premor po sedmih letih dela v gradbeništvu, sem začutila, da je čas, da spet stopim na afriška tla. Tako sem Amaniju, Janinemu sinu, ob njihovem zadnjem obisku v Sloveniji rekla, da pridem na njegov sedmi rojstni dan v Kenijo. In tako je bilo – prišla sem prej in ostala dlje kot le za njegov rojstni dan seveda.

V ELA center sem prispela v začetku julija, brez vsakršnih pričakovanj, kot le z eno namero: da se prepustim, vsak dan znova vprašam kaj mi govori Srce in sem povsem prisotna v vsaki izkušnji.

Kako sem hrepenela po preprostosti – po tišini, brez mestnega vrveža, po WC-ju na štrbunk, po umivanju z ‘lavorjem’. Prvi mesec sem se stapljala z energijo Kenije, te ljubeče Mame Afrike. Čutila sem, kako je moje telo hrepenelo po bosem stiku s to čisto Zemljo in po povezanosti z Naravo, ki je tu še tako živa in lahko čutiš njeno Bit.

V ELA centru smo ustvarjali prostor, kjer so otroci čutili toplino in sprejetost, isto pa so dajali tudi nam. Na delavnicah smo jim omogočali, da se izrazijo, mi pa smo nudili varen igriv prostor. Ni lepšega občutka, kot ko dobiš iskren nasmeh in objem, ko veš, da si dal vse, kar otrok potrebuje – ljubezen in prisotnost.

Njihov nagajiv smeh je prebujal otroka v meni, nekaj, kar sem v vsakodnevni vlogi ‘odgovornega odraslega’ že pozabila. Znova sem začutila kreativno življenjsko energijo, ki se je prebudila v meni. Nisem držala čopiča v rokah že več let, a tam sem se znova znašla v toku ustvarjanja, barvala stene in risala figure s pravim užitkom.

Violet, čudovita duša, ki na odprtem ognju kuha z ljubeznijo, je iz sestavin, pridelanih na domačem vrtu, pripravljala obroke, ki so nas nahranili na način, kakršnega zahodna hrana iz uglednih restavracij ne zmore.

Popoldanski sprehodi med čajevimi polji in kavnimi nasadi na strmih brežinah so nas povezali z domačini, katerih nasmeh, kljub skromnim prihodkom, razkriva, da je tukaj življenje še vedno v ravnovesju. Kjer ljudje niso revni, dokler so povezani z naravo, in kjer komunikacija z njo ni “znanstvena fantastika” ali “ezoterika”, ampak vsakdanjost.

Ko se napiješ vode iz prečudovite reke, ki teče ob centru, ker je voda še tako čista, ne moreš drugače, kot da ne živiš v Hvaležnosti. Ko dovoliš, da mogočni slapovi naokoli odplaknejo vse kar ti več ne služi in se nato usedeš za hrbet lokalnega motorista, ki te popelje na tržnico po sveže čudovite avokade, banane in mange. In se zaveš, da si medtem ko naglas mrmraš afriške ritme in migaš z boki, simpatične branjevke kar dodobra nasmejal, ker so tvoji evropski boki pač nekoliko “zarjaveli.”

Kjer ti sosedov stric mimo grede podeli nasvete katera rastlina je za kaj medtem ko podeli še ostale zgodbe in modrosti svojih prednikov. In ko se v nedeljo podaš v lokalno cerkev in dojameš kaj pomeni goreča vera v nekaj več. In vsi v cerkvi veselo pojejo, plešejo, se srčno objemajo. In, ko zvečer ob ognju deliš zgodbe srca s čudovitimi ostalimi prostovoljkami, globoke in ranljive, veš da si na globokem notranjem popotovanju.

Močan trenutek je bil tistega jutra, ko se je začel moj tretji mesec v Keniji, in se je, medtem ko se je narava okoli mene še prebujala, razprostrl čist pogled iz ELA centra proti gori Keniji. Preplavilo me je zavedanje o svetosti tega kraja, o naši neločljivi povezanosti z vsem, kar je. Zavedanje, da smo vsi del istega ekosistema, živega in prisotnega bolj, kot se večina ljudi v zahodnem svetu sploh zaveda, me spremlja še danes. No, ni drugega kot da vsak večer pred spanjem izrečeš: ‘Asante sana.'(Hvala lepa.)

Hvala Jana, ker si kanal, ki prinaša toliko srčnih kreacij, čudovitih projektov kot je ELA Africa, odpiranj in notranje rasti – ne samo čudovitim malawijskim in kenijskim dušicam, temveč tudi vsem nam, ki imamo srečo, da lahko začutimo to čisto Bistvo, ki živi in povezuje vse nas.

Če si kdo želi podobne izkušnje, Jana odpira vrata centra tudi v letu 2025. Če imate možnost, lahko prispevate z donacijo za glasbeno opremo v centru ELA Kenija ali postanete botri otrokom v ELA Malawi. ELA Malawi prav tako potrebuje novo igrišče za otroke, zato so donacije tudi tu zelo dobrodošle. Več informacij pri Jani ali na spletni strani: https://www.ela-africa.org/slo/

Vse je povezano. Naj živi čista Ljubezen.

ANA TISOV

univ. dipl. inž. grad. IN PROSTOVOLJKA V ela KENYA OD JULIJA DO SEPTEMBRA 2024

Moja želja po prostovoljstvu v ELA centru se je začela že mnogo let nazaj, ko sem postala botrica deklici v Malaviju. A potovanje do tam je predstavljalo 2 dni v eno smer in kot zaposlena in z družino sem imela časovne omejitve. Letos pa se je ELA center odprl v Keniji. Nekaj klikov in dogovor. Gremo v Elo. 5 prijateljic, ki veliko skupaj potujemo; Helena, Branka, Stanka, Klavdija in moja malenkost ter pogovor z Jano in že so bile tu letalske karte ter vsi napotki.

Prihod v Elo je bil “spektakularen” zaradi 11 ogromnih kufrov in potovalk z zbranim materialom za center in že na minibusu se je razširila novica, da 5 belk prihaja v Runyenjes. Ker se je program v Eli začel šele 2 tedna pred našim prihodom, v Eli še ni bilo veliko otrok, zato smo imele čas za urejanje centra…barvanje, slikanje, malo poživitve na objektih.

V lokalni šoli s katero Ela sodeluje, so nam otroci priredili pravo predstavo. Mehkoba gibov in melodičnost jim je položena že v zibelko. Tisti otroci, ki so po šoli prihajali v Elin center, so te gledali kot Boga, s spoštovanjem, velikimi iskrivimi očmi, oblečeni v šolske uniforme, pletene puloverje in pletene kape; saj je vendarle zima, 15-25 stopinj.

Najprej kosilo, ki ga je skuhala simpatična kuharica Violet na odprtem ognju, igra na igrišču, učenje v učilnicah z učiteljicama Kezzy in Angie, prisotnost naše malenkosti ter Tanje, ki se nam je pridružila nekaj dni kasneje.

Na začetku vsega skupaj dobre 3 ure, na koncu pa se jih je v 3 dneh med njihovimi kratkim počitnicami zvrstilo preko 130 vsak dan. Res velik naval vaških otrok, tako željnih igre in kvalitetnejšega preživljanja njihovega prostega časa. Njihova angleščina ima prav poseben naglas in potrebuješ kar nekaj časa, da se jo navadiš. Tako smo me učiteljice bile “teachaa/tiča” (R se je kar nekam izgubil). V vasi so vsi vpili za nami “teachaa, teachaa”.

Ko smo hotele kupiti nekaj limon, smo bile povabljene kar v dnevno sobo ene domačinke, kjer se je potem zbrala polovica vasi, smeh, kratek klepet, za vsako limona in avokado ter ogromen šop zelenih banan plantana, ki so odlične ocvrte kot čips sicer pa za kuhanje kot nadomestek krompirja. Ob odpiranju denarnice pa “no, no, no”. Taka skromnost, boj za preživetje, zraven pa radoživost in veselje, da smo jih obiskale in to je bilo njihovo darilo nam, ker učimo njihove otroke. Takoj za vogalom ob centru je stala mini stojnica, kjer smo kupovale na drobno narezano zelje z nožem, “dilca” je bila roka…kakšna umetnost. Tu imaš res pristen stik z domačini. Nič ni pripravljeno za “turiste”, tako oni živijo.

Tudi obisk nedeljske maše je posebno doživetje. Vsi se “upedenajo” in ena gospa je imela tako lep plašč, da ga je Helena hotela kupit. Joj, kako ji je bilo smešno, ko smo se vse zmenile, a ker denarja nismo imele s seboj, je posel propadel.

Ah, kaj bi še naštevala, z motorji po čajevih in kavnih poljih, do slapov, po nakupih v Runyenjes, vikend izleti, peš pot v mesto, ki nam jo je pokazal masajski čuvaj James, pogovori z Jano, zgodbe ki sta jih delili Tanja in Tea (s Teo smo bile skupaj le dva dni, a smo se iz srca nasmejale njenim zgodbam) ter izleti z glasbo Janinega moža Jesse-ja in seveda druženje z njunima ljubima otrokoma Amanijem in Leeko. Amani pravi, da sta tudi onadva “muzungu”.

Vse to je ELA center v Keniji. Hvala Jana za to bogato izkušnjo.

ASANTE SANA, KENIJA.❤️

KARMEN CERAR

Upokojena vzgojiteljica in prostovoljka v ELA kenya v juniju 2024

Ko potujem, pravim, da investiram vase. Za letošnje poletje sem se odločila za malo drugačno obliko podajanja v svet, kjer sem se poleg vseh izzivov in doživetij še dodatno učila, bogatila in spet malo zrasla. V končni fazi me je že sam prihod in dejstvo, da sem bila v tem sama, naredil močnejšo. Dežela, kolikor sem jo uspela spoznati in ta zeleni predel Kenije, je naredila name pozitiven vtis. Bujnost narave, pomirjujoča zelena, kamorkoli pogledaš, kipeče vode, ki se zlivajo v slapove, avtentične rjave ceste, pisani vrvež nasmejanih ljudi v mestu, ulična domača, preprosta in poceni hrana, (tropskega) sadja v izobilju. Žalosti me le dejstvo, da so živali postranska bitja, lačne in brez neke naklonjenosti človeka, vrednosti. Ljudje so zelo prijazni, dostopni, komunikativni, nasmejani, pozitivni. Nikoli nobene slabe izkušnje s komerkoli, navezanih veliko novih stikov. Domačini v bližini so skromni, pa vendar pripravljeni deliti še tisto nekaj, kar imajo. Otroci, ki so dnevno prihajali v center, so bili vedno nasmejani in polni energije. Pa vseeno tako mirni, potrpežljivi, učljivi, vztrajni in pripravljeni na sodelovanje ter delo neverjetnih nekaj ur skupaj. Zelo poslušni, ubogljivi, učljivi. Še preveč; vidi se, kako zelo so ukalupljeni, s skromno mero ustvarjalnosti in kritičnega mišljenja. Ko so polni pričakovanj prihajali na popoldanske aktivnosti, se jim je kar iskrilo v očeh. Prišli so po igro, v katero so se z radostjo vključevali, sodelovali, neznansko uživali, pokazali svojo igrivost in nedolžno navihanost. Predvsem pa je odmevalo veselje in dobra volja, ki jih je gnala v ponoven obisk naslednjega dne. Prostovoljstvo priporočam vsem, ki lahko pustite svoje predsodke in strahove doma ter se prepustite afriškemu toku življenja. Prinesite in odprite svoja srca, sprejmite in vzemite vse, kar pride iz src. Zagotovo boste bogatejši, bolj plemeniti in polni ljubezni.

MARTINA KAVČIČ OBLAK

vzgojiteljica in prostovoljka v Ela Kenya v 2024

En izmed mnogih ljubih spominov od mojega prostovoljsta je ko smo jaz, Tea in Jesse ob večeru sedeli skupaj, in govorili kako nas je življenje pripeljalo do tu kjer smo in kaj si želimo v prihodnosti. Jesse je, ta večer z nama delil svojo vizijo za ELO, zgodbo kako je ELA zrasla v Keniji ter, čudovito zgodbo njega, Jane in njune družine. Povedal je nekaj kar se mi je res vtisnilo v spomin: “Ne moreš siliti stvari, da se zgodijo; moraš zaupati, da se bodo prave stvari postavile na svoje mesto, ko bo čas pravi.” 🙏🏽
Afriško podeželje ima svoj edinstven ritem. Preprostost vsakdana “tuširanje z vedrom“, kuhanje na ognju, igre z otroki, popoldanski sprehodi do mesta in pogovori ob ognju so me napolnili z mirom in notranjo radostjo.
Otroci, ki so prihajali v center, so bili polni energije in navdušenja nad različnimi aktivnostmi, ki smo jih počeli skupaj. Meni najljubši so bili popoldnevi, ko so se otroci vseh starosti zbrali in se igrali ter pogovarjali z nami, polni radosti in želja.
Moj čas v Keniji je bil čudovit zaradi ljudi, ki so ga delili z mano: Jane in Jesse-ja (njunega Amanija in Leeke, ter dedka Bena & babice Nancy), učiteljic Kezzy, Angie, kuharice Violet, čuvaja Jamesa ter vseh mojih legendarnih dam – Karmen, Branke, Klavdije, Helene in Stanke – ter kasneje Tee, ki so bile prostovoljke ob istem času kot jaz. In seveda Hudsona, mojega nepozabnega safari voznika in naših motoristov (special thanks Patotu in Francisu, ki sta mene (in Teo) pobirala iz blata, ko sva izgubile tla pod nogami na poti k slapu. 😁
Prostovoljstvo v Keniji bi priporočila vsakomur, ki si želi resnično posebne in obogatitvene izkušnje.
Zelo sem hvaležna za to čudovito izkušnjo in občudujem Jano za vse, kar je ustvarila in kar še vedno ustvarja v centru ELA. Komaj čakam, da se vrnem in vidim napredek, ki so ga dosegli. 🧡

TANJA JANKO

Diplomirana inžinirka kem.tehnologije in prostovoljka v ELA Kenya v juniju 2024

Predsodke in strahove sem pustila doma, odprla svoje srce in stopila na afriško celino. To kar sem si že dolgo želela. In točno to sem rabila.

Že ob prihodu v to majhno vasico sem bila prevzeta nad toplino ljudi in energijo, ki jo izžarevajo kljub materialnemu primankljaju in skromnosti v kateri živijo. Vsak nasmeh, vsak objem, vsak Jambo pozdrav je bil poln upanja in hvaležnosti. Radovednost otrok in njihova želja po znanju, sta me vsak dan spodbujala, da sem se še bolj trudila. Čeprav ni bilo vedno lahko, ko počasi spoznavaš kako drugačna življenja živijo. Vseeno pa je v teh ljudeh žarel pogum in vztrajnost. Komunikacija je bila sprva izziv zaradi njihove posebne angleščine, ki je nisem bila vajena. Smo pa zato raje komunicirali, z nečim, ki je presegalo jezik in je prihajalo iz srca.

Višja nadmorska višina, Janine zgodbe, ki so ti vedno priklicale solzice v očkih, sprehodi po vasi ob krikih otrok: “muzungu muzungu”, palačinke in igranje Enke z Amanijem, jutranji pogled na Mount Kenyo, dolgi sprehodi med čajevimi polji do slapov, vožnje z boda boda po rdečih blatnih cestah, barvanje učilnic, umivanje zob s pogledom na banane, vsi vikend izleti, peka chapatijev, vožnje z motorjem po 4-pasovnicah Nairobija, učenje Swahili besed, pogovori s starejšimi otroki, vožnje z nabito polnimi matatuji, sprehodi do Runjenyesa po sveže sadje, vsa kosila kuhana na ognju, ples s kuharico Violet in obisk poroke, ko se vsi “upedenajo”. Vse to so moji najljubši spomini in trenutki, ki so hitro prišli do mojega srca in mi dali občutek domačnosti. Tisto kar me je tako močno obogatilo. Me naučilo kako biti hvaležen. Napolnilo srce. Odprlo oči do drugačnosti, kjer so skupnost, družina in sodelovanje na prvem mestu.

Spoznavanje kenijskih ljudi, ki so bili tako radostni in odprti mi je odprlo um. In ko tako odpotuješ na drugo celino, med ljudi z drugačno kulturo, hitro spoznaš, da se s tem počutiš tudi bližje sebi.
Prostovoljstvo v Keniji ni bilo zame le še eno potovanje, ampak preobrazba.
Domov sem odnesla dragocene lekcije in prijateljstva, ki jih ne bom nikoli pozabila.
Vedenje, da bom vedno del njih – kenijske družine pa bo vedno ostalo v meni.

Hvala mama Afrika, da si me naučila, se ustavit v življenju. Hvala za široke nasmehe. Hvala za spontane trenutke. Hvala za vse, ki so me vlekli iz cone udobja. Hvala, da si mi pustila biti to kar sem, jaz. Še posebej pa hvala Jani in njeni družini za to čudovito izkušnjo! En velik poklon za to kar ste ustvarili in verjamem, da boste od tu naprej samo še rastli!
Dejmo vžgat srce in barvat lepši svet! Pa kot bi rekla naša Violet: “Every day when you wake up, thank God for a new day and be happy every day!!”
Drage kenijske dušice ogromno ste me naučile, verjetno veliko več, kot sem jaz uspela vas. Za vedno vas bom nosila v svojem srčku!
Asante sana Kenya, do naslednjič!❤️