En mesec je naokoli pa se zopet javljamo iz Toplega srca mame Afrike- Malawija.
Upamo, da ste uživali v Velikonočnih praznikih, se radostili ob barvanju pirhov, jokali ob močnem hrenu
in se na mizah nasmihali brhtečim se čokoladnim, orehovim ali kokosovim poticam. 🙂
Pri nas so bili prazniki v znamenju mogočnih do osem ur dolgih maš, to se je pelo, plesalo, radostilo, ime Jezus smo v eni ceremoniji slišali tudi po petdesetkrat. Tule se pirhov ne barva, tudi šunke se ne je. Če si lahko, si vaška družina privošči kakšno kokoš, največkrat tisto, ki je porednica, tista, ki najraje krade semena iz zemlje. 🙂 Zraven se skuha ena paradižnikova omaka z zeljem, ter seveda slavna nsima (polenta),ki ne sme manjkati pri obroku. Če mama zmore narediti še bananino torto, se v zunanji kuhinji speče še ta. Priprava je prav preprosta; zmečkaš 5 velikih ali 7 malih banan, dodaš malce soli in sode bikarbore za njeno rast, dodaš koruzno moko in počasi prilivaš toplo mleko ter malo vode. Pustiš stati za okoli pol urce. Nato sufurio (aluminijasto posodo 🙂 ) premažeš z oljem in maso vliješ vanjo, nato posodo pokriješ s pokrovom in postaviš na mali ogenj. Na vrh pokrova pa daš tleče kose oglja, da torto spečejo še od zgoraj. To je naša vaška pečica. Res simpl, ampak deluje 🙂
Glede našega programa; stvari tečejo gladko in prelepo, naši otroci s posebnimi potrebami so zaključili 3-mesečni Elin program in na vrsto je prišlo 10 novih nadobudnežev. Vsi so stari 10 ali 11 let in še vedno obiskujejo prvi razred, zato so prefektni kandidati za naš program. Z njimi bomo delali do konca šolskega leta (julij) in nato močno močno stiskali pesti, da jim uspe narediti zaključne teste ter tako postanejo drugošolčki. Kot veste imamo za njih vsakodnevne delavnice od 10.15 pa do 13.00. Res jih je prelepo videti, kako prihajajo in se želijo učiti, kako se veselijo, ko pravimo ”masamo time”(čas za matematiko). Ohh kar srce ti zaigra, ko jih vidiš kako so ponosni, ko jim vaja dobro uspe.
Nekateri so od drugih hitrejši v dojemanju, sledenju novih vaj, tehnik, tako, da naš program spretno prilagajamo posamezniku. Zato je zares pomembno, da delamo v majhnih skupinah, kjer se lahko posvetimo prav vsakemu od njih. Še vedno se ukvarjamo s fenomenom, kako je možno, da otrok danes vse zna, ve kako računati na način katerega je usvojil z našo pomočjo, jutri pa pride na delavnice in se zdi, da se mu je zbrisal spomin. Pa gremo še enkrat od začetka, nimamo druge opcije, tu smo, da jim pomagamo in skupaj počasi napredujemo. Vsak dan je dan za nove zmage! 🙂
Popoldanske delavnice so tudi zelo uspešne, celo med počitnicami se jih otroci množično udeležujejo. Vedo, da se bomo igrali, risali, pisali, računali, športali in gledali risanke in seveda je vse zeloooo mamljivo in zraven še poučno.
Jezero je v teh dneh prav posebne barve, takih odtenkov še nisem nikoli zasledila. Od sinje svetlo modre do temno temno modre, valovi so veliki, tako, da pravijo, da se na jugu jezera zbirajo surferji, da užijejo njihovo moč. Zanimivo, jaz še nisem na tem, da poskusim ta šport, za zdaj mi leži plavanje, učenje kravla z našo prostovoljko Ajdo, ki je v Kranju trenerka plavanja. Kakšen privilegij, a ne :)? Pa snorklanje mi tudi paše, še posebej če naletim na vijolično, rumene, zebraste ribice.
Afriška fraza”LG” (Life’S Good=Življenje je Lepo) pride zelo zelo prav, da lahko opišem kaj čutimo tule:
Prav lepo je tudi videti prostovoljce, kako zacvetijo, ko z nami preživijo mesec, dva, tri, kako najdejo odgovore na svoja vprašanja,na katera doma niso mogli odgovoriti. Nekako pa afriška milina in preprostost umirita napete misli in odgovor se prav prijazno predstavi za lastno dobrobit.
Prelepo mi je slišati njihov smeh pa občasne krike, ko se v njihove sobe prikrade pajek z družino ali pa naš mali miš, ki ga lovimo že 3 mesece. V sobo ali v kuhinjo se odpravi vsak večer po naši večerji, no dajmo mu priznanje, da je zelo uvideven 🙂
Za lokalce je april dober mesec za lovljenje čričkov, jezerskih mušic in letečih mravelj, katere scvrejo v olju, da vse hrusta. Ni me treba vprašat ali sem kot vegetarijanka že kaj od naštetega poskusila, itak da ne. 🙂
Če še niste opazili, sem na ELINO stran dodala nove zavihke, še posebej pod prostovoljstvo, kjer opišem, kdo so naši veterani/pretekli prostovoljci.Tam najdete njihove kontakte, lahko jih poprosite za nasvete, občutke kako so se počutili, ko so opravljali prostovoljno delo preko ELE, ipd.
Stran se nahaja tukaj: Kontakti prostovoljcev
Nato sem dodala še stran prihajajočih prostovoljcev, katerih imena, datume prihodov letal v Malawi, odhode ter t
elefonske številke in maile najdete tu:Prihodi bodočih prostovoljcev
Če želite priti k namm, se z njimi povežite, skupaj se usedite na letalo in skupaj doživite našo ELO v Toplem srcu Afrike.
Ter še ena pridobitev se nahaja pod Donacije, Naši zvesti Donatorji.
Dodala sem listo vas, dragih duš, brez katerih nam ne bi uspelo voditi programa za vseh naših 200 otrok. To ste vi, dragi Finančni podporniki! Res najlepša hvala za vsak zaupan in podarjen Euro.
Res je, da se z našo dobro voljo, predanostjo, preprostostjo in srčnostjo da narediti veliko, a še vseeno je za vodenje programa, organizacije, stroške hrane za otroke, šolskih potrebščin, materiala za delavnice, plače zaposlenih zares potrebna finančna osnova. Tako da HVALA vam!
Hvala lepa za vašo pomoč. Želimo vam prelepe, srčne in tople prihajajoče majske dni.
Jana in malawijski angeli
Še nekaj slik za duš’co 🙂
Draga čudovita Jana in čudoviti angeli,
najprej hvala za spet lepo in zanimivo poročilo iz južnih krajev. Že nekaj časa prejemam tvoje novice in mi je vedno tak nad-prijeten občutek, ko ugledam slovensko-afriške novice v svojem e-nabiralniku. Kaj vse in kako zavzeto in navdušeno počnete! Moj tokratni foto-favorit prikazuje 3 nadobudneže, ki preučujejo črva…sploh so vse fotke enkratne-vsakič 🙂
Se me je dotaknila pobuda za zbiranje igrač in ostalih potrebščin za otroke. Verjetno igračk res ni nikoli preveč, vendar me vseeno zanima, če bi bilo prek prostovoljcev, ki prihajajo v Malavi, smiselno poslati še kaj drugega (razen igrač), saj si mi enkrat že napisala, da je poštno pošiljanje precej drago in zato morda to ni najboljša rešitev. Bom vesela tvojih sugestij, verjetno pa so res glavna referenčna točka prostovoljci, ki že prinašajo prepotrebne stvari k vam. Moram reči, da imam željo enkrat obiskati Malavi in vse to, o čemer pišeš, doživeti v živo 🙂
Lepo se imejte, srčne duše!
Nina