Živjo živjo dobre duše, kako ste?

Veliko veliko lepega se je dogodilo odkar sem vam napisala zadnji mail. 
Seveda veste, da sem v pomoč dobila dva super pozitivca, Diano in Urbana iz Slovenije. Ko sta prišla na malawijsko letališče Lilongwe, ju je tam pričakal Sulejman, naš taxist, ki ju je odpeljal kupit bus karto za naslednji dan ter v kamp mabuya, kjer sta prenočila v mali hiški  pokriti s slamo. Naslednji dan sta avtobus za katerega sta karto kupila dan poprej našla poln, brez prostih sedežev. Poklicala sta me in mi razložila situacijo, jaz pa njima rečem TIA (This Is Africa / To je Arfika :)) nimata kaj, dajta velika ruzaka na koridor busa, se na njiju usedita in bosta prispela. Pot je trajala 6 ur. Na postaji v Mzuzuju sem ju pričakala, odpeljala v cerkveni hostel William Koyi, kjer jima je moj prijatelj Wananga spekel čips (pečen krompir) z jajčno omleto. Pozabavala sem ju s stoterimi zgodbami, katere so se mi pripetile v teh letih življenja, beseda ja tekla o kulturi, seveda Elinih projektih in njunih odgovornostih prostovoljnega dela v ELI. 

Naslednji dan sem ju peljala na market, kjer je na stotine chiteng (malawijskega tradicionalnega blaga) in smo zbirali pravšnje glede na njuna okusa, mislim da sta nakupila okoli 8 kosov blaga. Po šopingu smo odšli v kavarnico sredi mesta, kjer sta prvič poskusila malawijsko kavo in postala njena privrženca. Nato smo se komaj stlačili v Elin avto, saj sem na tržnici nakupila 80kg koruze za nsimo (za hrano naših otrok v centru, sirotk kot naših prostovoljcev), 40 kg fižola, zelenjavo, olje, kruh, vreče soje. makarone za dneve ko si poželimo evropske kuhinje, velike kose prtljage naših novih prostovoljcev in smo se res komaj stisnili v avto ter brzeli proti Mazembam. 
Ko smo prispeli v vas smo izza trave visoke po 3 metre zaslišali krike naših angelov, ki se slišijo nekako takole: »Janaaaaaaa, ama (mama) Jaaaaanaaaa, Jaaaaanaaaaa!!! :)« 
Ko smo prispeli pred Elin center se je veselje le še stopnjevalo, navihano in malce sramežljivo so se naši angeli nasmihali in skakali v zrak od veselja, ter stiskali pesti. Zaslišala sem besede kot so baluuuuniii, booolaaaa (baloni, žoga) 🙂 izrečene v veselem pričakovanju. Nato so naši angeli začeli s predstavo, peli so, plesali, vzklikali ter kot naviti vrteli svoje majhne ritke v zvoku ploskanja ter petja. Diana in Urban sta bila vidno zadovoljna.
Po predstavi smo stopili v mojo sobo kjer smo razpakirali dva velika kovčka katera sta prinesla polna novih zabavnih iger, kart, barvic, kemikov, lego kock, majčk, plastelina, žog, loparjev za badminton, zvezkov ter svinčnikov. Nekaj reči sta doma zbrala sama, veliko pa ste prispevali tudi vi dragi slovenski učenci ob zbiralnih akcijah v šolah (te reči sedaj Bernarda v Sloveniji deli prostovoljcem, ki prihajajo k nam, da v svojih pritaljagah nosijo potrebščine in to brez zapravljanja denarja za poštnino). Hvala lepa vsem! 
ob 17h smo se na hitro odpravili občudovat prelepo jezero 5 minut hoda od centra, se naužiti zvokov valov in barv  neba ob zahajajočem soncu. Ko smo prišli nazaj v center smo na glininem kurilničku z ogljem skuhali makarone z zelenjavno omako pod svetlečim zveznatim nebom milijonih zvezd ter hitro zaspali ob zvoku čričkov in piskajočih netopirjev na podstrešju. 

Naslednji dan smo seveda  ob 10.30 začeli z obveznimi delavnicami za naše otročke s posebnimi potrebami. Sedaj proti koncu leta smo jih združili v 2 skupini po 25. Ena skupina prihaja v ponedeljek ter torek, druga skupina v sredo ter četrtek, v petek pa združimo vseh 50 učenjakov, da ponovimo lekcije tekočega tedna. Ker so pridno sodelovali na delavnicah, pisali številke, črke, zlagali kamenčke na kup,…
Diani in Urbanu zapeli pesmi v dobrodošlico v angleščini, z besedilom, da ju je Bog poslal k nam kot angela in da sta toplo dobrodošla. Prostovoljca sta prinesla super brezrokavnike, ki se svetijo tako, da smo jih oblekli in sedaj so se otroci odločili, da je to njihova nova  ELINA uniformica. Sledilo je kosilo za otroke in nas; lokalna nsima s fižolom. Ob 14h smo začeli s popoldanskimi delavnicami do petih popoldne. Ker smo želeli pretestirati vse nove igre smo v njih uživali kar celo popoldne in otroci so vidno uživali. 

Še isto pozno popoldne smo s paketom (zvezek, svinčnik, kemik, šilček, radirka) 11 šolarjem podarili veselje ob vnovičnem vstopu v šolo. Gre za učence, ki so šolo zapustili pred parimi leti, nekateri osnovno, drugi srednjo in se zaradi vpliva EMYEC(Elinega mladinskega kluba) odločili, da si želijo šolanje nadaljevati in ga zaključiti. Štirje so odšli nazaj v Mazembe osnovno šolo, sedem pa v srednjo šolo Kapanda katerim ELA plačuje šolnino. Nanje smo izjemno ponosni, saj se res ni enostavno pa parih letih pavze in neobiskovanja šole odločiti, da boš zopet sedel za klopi. Pa vendar so se odločili, saj so uvideli kaj prinese izobrazba in da če se izšolajo jih lahko celo v ELI čaka delovno mesto. Le oglejte si pogumneže na spodnjih slikah. 

Okoli 19h istega večera je bil na sporedu EMYEC- Elin mladinski klub v katerem so naši mladinci vadili plesne gibe, molili k dobri svetli prihodnosti, se radostili v igrah ter mene pripravili k plesu, da je vse teklo od mene, v radosti, enosti, predanosti istim ciljem smo zares užili prelep večer. Družili smo se zenajstimi prayer warriors (molitveni vojščaki, bi jim lahko rekli), kateri že mesec in pol vsak večer s podpredsednikom ELE Mzodnijem molijo 2 uri, prav tako se zbudijo ob dveh ponoči za nočne molitve po dve uri. Pravijo, da zares čutijo enost z vsem kar je in postajajo predani šolskemu delu, obveznostim ter zavedni malih blagoslovov, kateri jih obdajajo. Teh 11 smo povabili na posebno večerjo, kjer smo radostno proslavili njihove uspehe predanosti molitvam. Diana je podelila majice Mariborske univerze, katere so zdaj postale uniforme pevske/molitvene skupine EMYEC 🙂 

Naslednji dan so se v centru zbrale Eline ženske, katere res pridno in vestno na roke šivajo torbe katere prinesem v maju v Slovenijo. Z nakupom le teh jim boste izjemno pomagali in jim vlili pogum za nadaljnje delo. To bo njihov edini vir prihodka, zato bo res zlata vreden. Šivajo s pozitivo, smejijo se naglas, povedo si trač ali dva, zraven njih se po kolenih plazijo mali otročički, par jih sesa mleko in dnevi tečejo dalje. Ženske res vestno delajo ter se trudijo pokazati da zares zmorejo naredili lepe umetnine, čeprav na roke, počasi a predano. Imam močno željo, da bi jim kupili vsaj 2 do 3 Singer šivalne stroje, kateri bi zares pripomogli k hitrejšemu končanju izdelkov.

V nedeljo sem Diano in Urbana odpeljala tudi v našo vaško prezbitarijansko cerkev pastra Petra Chirwe, kjer smo imeli posebno slavje, duhovnika iz Tanzanije, kateri je imel prav posebno pridigo. Ta je z verniki uprizoril križanje Jezusa, poleg tega v zrak dvigal stroke koruze, s katerimi je uprizoril blagoslove obilja hrane, če smo le delovni in cenimo vse kar mati Zemlja tako radodarno daje. V zrak je kot v risanki Levji Kralj dvignil novorojenčka in z njim hodil po cerkvi, da smo se tako zavedali krhkosti življenja kot tudi novih priložnosti, ki so nam dane. Zatorej če imate v srcu nujo nekaj storiti, to storite pogumno in odločno pravi župnik Mphande, gre za božji poziv, božjo pomoč vsega dobrega in zagotovo vam uspe. Tako, da le pogumno, mi smo z vami in vi z nami. 

Pa prosim prišite mi z idejami krajev ter prostorov (osnovne in srednje šole, mladinski centru, knjižnice, kult. domovi) za moje super zanimiva in poučna, radostna predavanja po Sloveniji v tem maju in juniju (pišite na jana.dular@gmail.com). DOmov prihajam ker res rabimo finančno podporo za nadaljevanje vseh projektov za naših 350 Mazembčanov (200 otrok, 100 mladincev, 50 žensk). Z veseljem grem na vrh Triglava če je potrebno, da preko predavanja zberem sredstva v pomoč našim malim in velikim angelom!

Radi vas imamo! Jana mali in veliki angeli

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *