Jana Dular Wang'ombe
MAMA, ŽENA, HUMANITARKA, PRAVNICA, AVTORICA IN USTANOVITELJICA DRUŠTVA ELA, ELA ORG. MALAWI IN ELA ORG. KENYA
Jana že 15 let živi v štirih afriških državah. Vodi trajnostne projekte, ki pomagajo otrokom, mladini ter ženskam v najrevnejših vaseh Ugande, Tanzanije, Kenije in Malavija. Njen največji 13 let trajajoči projekt spreminja življenja in nadgrajuje izobraževanje tisočih malavijskih otrok in mladine. Svojo pomoč je razširila tudi v Kenijo, z najnovejšim Elinim projektom (glej zavihek Kenija).
Preberite Janino celotno zgodbo, ki je spremenila njeno življenje tako veličastno, tako čarobno in na tako fantastičen način, da tega ni mogoče zajeti v parih stavkih.
Naročite Janino knjigo THE WARM HEART OF AFRICA na drustvoela@gmail.com in podprite projekte ELA.
Dokumenti za prijavo prostovoljcev v ELA Kenija
Zgodbe Elinih prostovoljcev
Do danes je ELA Malawi gostila več kot 50 prostovoljcev, v 2024 pa bo ELA Kenya gostila okoli 25 prostovoljcev, ki nam bodo zagotovo zelo pomagali. Vsi ste lepo vabljeni. Preberite zgodbe naših prostovoljcev v ELI Kenya v 2024, v priponki pa zgodbe iz Malavija.
Moja želja po prostovoljstvu v ELA centru se je začela že mnogo let nazaj, ko sem postala botrica deklici v Malaviju. A potovanje do tam je predstavljalo 2 dni v eno smer in kot zaposlena in z družino sem imela časovne omejitve. Letos pa se je ELA center odprl v Keniji. Nekaj klikov in dogovor. Gremo v Elo. 5 prijateljic, ki veliko skupaj potujemo; Helena, Branka, Stanka, Klavdija in moja malenkost ter pogovor z Jano in že so bile tu letalske karte ter vsi napotki.
Prihod v Elo je bil "spektakularen" zaradi 11 ogromnih kufrov in potovalk z zbranim materialom za center in že na minibusu se je razširila novica, da 5 belk prihaja v Runyenjes. Ker se je program v Eli začel šele 2 tedna pred našim prihodom, v Eli še ni bilo veliko otrok, zato smo imele čas za urejanje centra...barvanje, slikanje, malo poživitve na objektih.
V lokalni šoli s katero Ela sodeluje, so nam otroci priredili pravo predstavo. Mehkoba gibov in melodičnost jim je položena že v zibelko. Tisti otroci, ki so po šoli prihajali v Elin center, so te gledali kot Boga, s spoštovanjem, velikimi iskrivimi očmi, oblečeni v šolske uniforme, pletene puloverje in pletene kape; saj je vendarle zima, 15-25 stopinj.
Najprej kosilo, ki ga je skuhala simpatična kuharica Violet na odprtem ognju, igra na igrišču, učenje v učilnicah z učiteljicama Kezzy in Angie, prisotnost naše malenkosti ter Tanje, ki se nam je pridružila nekaj dni kasneje.
Na začetku vsega skupaj dobre 3 ure, na koncu pa se jih je v 3 dneh med njihovimi kratkim počitnicami zvrstilo preko 130 vsak dan. Res velik naval vaških otrok, tako željnih igre in kvalitetnejšega preživljanja njihovega prostega časa. Njihova angleščina ima prav poseben naglas in potrebuješ kar nekaj časa, da se jo navadiš. Tako smo me učiteljice bile "teachaa/tiča" (R se je kar nekam izgubil). V vasi so vsi vpili za nami "teachaa, teachaa".
Ko smo hotele kupiti nekaj limon, smo bile povabljene kar v dnevno sobo ene domačinke, kjer se je potem zbrala polovica vasi, smeh, kratek klepet, za vsako limona in avokado ter ogromen šop zelenih banan plantana, ki so odlične ocvrte kot čips sicer pa za kuhanje kot nadomestek krompirja. Ob odpiranju denarnice pa "no, no, no". Taka skromnost, boj za preživetje, zraven pa radoživost in veselje, da smo jih obiskale in to je bilo njihovo darilo nam, ker učimo njihove otroke. Takoj za vogalom ob centru je stala mini stojnica, kjer smo kupovale na drobno narezano zelje z nožem, "dilca" je bila roka...kakšna umetnost. Tu imaš res pristen stik z domačini. Nič ni pripravljeno za "turiste", tako oni živijo.
Tudi obisk nedeljske maše je posebno doživetje. Vsi se "upedenajo" in ena gospa je imela tako lep plašč, da ga je Helena hotela kupit. Joj, kako ji je bilo smešno, ko smo se vse zmenile, a ker denarja nismo imele s seboj, je posel propadel.
Ah, kaj bi še naštevala, z motorji po čajevih ij kavnih poljih, do slapov, po nakupih v Runyenjes, vikend izleti, peš pot v mesto, ki nam jo je pokazal masajski čuvaj James, pogovori z Jano, zgodbe ki sta jih delili Tanja in Tea (s Teo smo bile skupaj le dva dni, a smo se iz srca nasmejale njenim zgodbam) ter izleti z glasbo Janinega moža Jesse-ja in seveda druženje z njunima ljubima otrokoma Amanijem in Leeko. Amani pravi, da sta tudi onadva "muzungu".
Vse to je ELA center v Keniji. Hvala Jana za to bogato izkušnjo.
ASANTE SANA, KENIJA.
KARMEN CERAR
Upokojena vzgojiteljica in prostovoljka v ELA kenya v juniju 2024
Ko se je pokazala priložnost za prostovoljstvo v ELI Kenija, z odločitvijo, da grem, nisem odlašala, saj sem vedela, da je to kraj, kjer moram biti in sem se zato tja odpravila z odprtim srcem. Že višja nadmorska višina, prijetna klima, zelena barva v vsem svojem življenju, zvok živali in hkrati počasnejši vsakdan domačinov, so se začeli priklapljati tudi na moje srce. Otroci, ki so vsakodnevno prihajali v ELIN center, so vame vedno naselili svoje veselje.
Vsakodnevno sem prek njih spoznavala kako se učijo v šoli, kakšno je okolje, v katerem rastejo, kakšen je njihov vsakdan in kaj lahko jaz prinesem v delček le-tega v času mojega bivanja v ELI. Najlepše je bilo opazovati, ko smo prek glasbene in likovne delavnice obujali njihovo kreativnost in izražanje sebe. Za to v šoli ni veliko prostora in hvaležna sem za priložnost, da smo jim ga mi lahko dali.
Energijo za delo sem črpala v mirnem okolišu, zavitem v nasade čaja, v počasnem in čuječem pranju perila, umivanju z lončkom, v kuhanju githerija, svežih sadnih malicah, v igri z otroki in v pogovorih s sodelavci v ELI, v mimoidočih in pri sosedih, v njihovih zgodbah. Ne, ni bilo (vedno) lahko, saj je svet v tej majhni vasici tako zelo drugačen od mojega. Tudi dejstvo, da je ELA v Keniji na začetku svoje poti je predstavljalo svojevrstne izzive, predvsem v komunikaciji in organizaciji dela, a hkrati priložnost, da sem v ELI lahko nabirala in ponudila veliko novih izkušenj in pustila delček sebe.Naj zaključim s tem, da sem veliko časa razmišljala o tem, kaj lahko jaz prinesem v ELO kaj lahko dam otrokom, pa sem zopet spoznala, da gre proces v obe smeri. Otroci, učiteljice, kuharica in ostali domačini so bili tudi moji učitelji.
Jezik je kmalu postal le obstransko orodje sporazumevanja, saj smo se veliko lepšecin bolj celostno povezali prek igre, očesnega stika, glasbe, tišine, objemov, plesa. Takšna stičišča so bila eni izmed meni ljubših trenutkov, srečevanj sredi afriške celine. Najbrž zato, ker so opomnila, da smo vsi del ene ogromne skupnosti. Ker so segala najgloblje v srce, v srčiko pomena ‘biti človek’.”
KLARA SIMČIČ
Študentka glasbene terapije in prostovoljka v ELA Kenya v juliju 2024
Afrika bije drugače. Njen utrip mi je v tem poletju postal ljubo domač.
Čas tu teče v svoji frekvenci. Dnevi so daljši, polnejši in prisotnejši. There’s no hurrying in Africa in pole pole (počasi) sta bila stavka, ki sta me zaznamovala celotno obdobje bivanja na tej krasni celini. To mi je bil krasen opomnik, da vse in vsak raste ob svojem času.
Ponudila mi je drugačnost v svoji preprostosti/skromnosti. Najbrž gre za skupek vseh izkušenj - vsakodnevno umivanje z lončkom; ščetkanje zob s pogledom na palmine in bananove liste; kuhanje na ognju, z najdražjo Violet; neskončno veselja vsakič, ko sem v šolo šla po ljube otročke; vožnja z boda boda(motor) po čudovito rdeči kenijski zemlji; barvanje učilnice; pogovori ob ognju …
Na območju, kjer sem bivala, je precej ljudi živelo v materialnem primanjkljaju. To mi je kar nekajkrat povzročilo zastanek diha. Kljub takšni situaciji, oči teh otrok govorijo drugače. So polne iskrivosti in upanja, četudi ti ga morda sprva ne pokažejo. Ogromno so me naučili, verjetno veliko več, kot je meni uspelo naučiti njih.
Moj najljubši spomin so trenutki, ko smo bili skupaj drug ob drugem. Različen jezik in kultura sta bila takrat povsem irelevantna. Edino, kar je imelo vrednost, je bila prisotnost nas samih v dotičnem trenutku. To je bilo dovolj, več kot dovolj. Drug drugemu smo bili vse, kar smo takrat imeli. Menim, da se ravno v tem, skriva največja lepota življenja.
Človeška srca so takšna, da lahko v svojem obstoju udomačijo več bitij in več krajev.
Tako je moje srce, ob prisotnosti toliko ljubezni, še malce razširilo svoja obzorja, našlo nov kotiček svojega doma, kjer utripa s frekvenco Afrike. Asante sana, ljuba Kenija.🧡
EVA CEMIČ
Fizioterapevtka, študentka zakonske in družinske terapije in prostovoljka v Ela Kenya v 2024
Ko potujem, pravim, da investiram vase. Za letošnje poletje sem se odločila za malo drugačno obliko podajanja v svet, kjer sem se poleg vseh izzivov in doživetij še dodatno učila, bogatila in spet malo zrasla. V končni fazi me je že sam prihod in dejstvo, da sem bila v tem sama, naredil močnejšo. Dežela, kolikor sem jo uspela spoznati in ta zeleni predel Kenije, je naredila name pozitiven vtis. Bujnost narave, pomirjujoča zelena, kamorkoli pogledaš, kipeče vode, ki se zlivajo v slapove, avtentične rjave ceste, pisani vrvež nasmejanih ljudi v mestu, ulična domača, preprosta in poceni hrana, (tropskega) sadja v izobilju. Žalosti me le dejstvo, da so živali postranska bitja, lačne in brez neke naklonjenosti človeka, vrednosti. Ljudje so zelo prijazni, dostopni, komunikativni, nasmejani, pozitivni. Nikoli nobene slabe izkušnje s komerkoli, navezanih veliko novih stikov. Domačini v bližini so skromni, pa vendar pripravljeni deliti še tisto nekaj, kar imajo. Otroci, ki so dnevno prihajali v center, so bili vedno nasmejani in polni energije. Pa vseeno tako mirni, potrpežljivi, učljivi, vztrajni in pripravljeni na sodelovanje ter delo neverjetnih nekaj ur skupaj. Zelo poslušni, ubogljivi, učljivi. Še preveč; vidi se, kako zelo so ukalupljeni, s skromno mero ustvarjalnosti in kritičnega mišljenja. Ko so polni pričakovanj prihajali na popoldanske aktivnosti, se jim je kar iskrilo v očeh. Prišli so po igro, v katero so se z radostjo vključevali, sodelovali, neznansko uživali, pokazali svojo igrivost in nedolžno navihanost. Predvsem pa je odmevalo veselje in dobra volja, ki jih je gnala v ponoven obisk naslednjega dne. Prostovoljstvo priporočam vsem, ki lahko pustite svoje predsodke in strahove doma ter se prepustite afriškemu toku življenja. Prinesite in odprite svoja srca, sprejmite in vzemite vse, kar pride iz src. Zagotovo boste bogatejši, bolj plemeniti in polni ljubezni
MARTINA KAVČIČ OBLAK
vzgojiteljica in prostovoljka v Ela Kenya v 2024
En izmed mnogih ljubih spominov od mojega prostovoljsta je ko smo jaz, Tea in Jesse ob večeru sedeli skupaj, in govorili kako nas je življenje pripeljalo do tu kjer smo in kaj si želimo v prihodnosti. Jesse je, ta večer z nama delil svojo vizijo za ELO, zgodbo kako je ELA zrasla v Keniji ter, čudovito zgodbo njega, Jane in njune družine. Povedal je nekaj kar se mi je res vtisnilo v spomin: "Ne moreš siliti stvari, da se zgodijo; moraš zaupati, da se bodo prave stvari postavile na svoje mesto, ko bo čas pravi." 
Afriško podeželje ima svoj edinstven ritem. Preprostost vsakdana “tuširanje z vedrom“, kuhanje na ognju, igre z otroki, popoldanski sprehodi do mesta in pogovori ob ognju so me napolnili z mirom in notranjo radostjo.
Otroci, ki so prihajali v center, so bili polni energije in navdušenja nad različnimi aktivnostmi, ki smo jih počeli skupaj. Meni najljubši so bili popoldnevi, ko so se otroci vseh starosti zbrali in se igrali ter pogovarjali z nami, polni radosti in želja.
Moj čas v Keniji je bil čudovit zaradi ljudi, ki so ga delili z mano: Jane in Jesse-ja (njunega Amanija in Leeke, ter dedka Bena & babice Nancy), učiteljic Kezzy, Angie, kuharice Violet, čuvaja Jamesa ter vseh mojih legendarnih dam – Karmen, Branke, Klavdije, Helene in Stanke – ter kasneje Tee, ki so bile prostovoljke ob istem času kot jaz. In seveda Hudsona, mojega nepozabnega safari voznika in naših motoristov (special thanks Patotu in Francisu, ki sta mene (in Teo) pobirala iz blata, ko sva izgubile tla pod nogami na poti k slapu.
Prostovoljstvo v Keniji bi priporočila vsakomur, ki si želi resnično posebne in obogatitvene izkušnje.
Zelo sem hvaležna za to čudovito izkušnjo in občudujem Jano za vse, kar je ustvarila in kar še vedno ustvarja v centru ELA. Komaj čakam, da se vrnem in vidim napredek, ki so ga dosegli. 
